Devterokanonične knjige
From Wikipedia, the free encyclopedia
Devterokanonične knjige so tiste knjige Svetega pisma stare zaveze, ki jih Judje in nekateri kristjani (zlasti protestanti) ne štejejo za svete. Devterokanonične knjige so bile v svetopisemski kánon (izbor) uvrščene kot druge (grško starogrško δευτερος [devteros] = drugi) - tj. pozneje kot protokanonične knjige. Protestanti pravijo devterokanoničnim knjigam apokrifi in jim ne priznavajo Božjega navdiha.
Med devterokanonične (oziroma apokrifne) knjige Stare zaveze v slovenskem prostoru uvrščamo sedem knjig (ena od njih ima še dodatno poglavje) in dva dodatka k protokanoničnima knjigama:
- Judita
- Tobit (ponekod Tobija)
- 1. knjiga Makabejcev
- 2. knjiga Makabejcev
- Knjiga modrosti
- Sirah
- Baruh
- Jeremijevo pismo - dodatno 6. poglavje Baruhove knjige
- Estera (grška) - dodatek k protokanonični Esterini knjigi
- Dodatki (grški) k Danielu - dodatek k protokanonični Danielovi knjigi
V pravoslavnih izdajah Svetega pisma najdemo še nekatere druge knjige oziroma odlomke, ki jih ni v judovskem kánonu:
- 3. knjiga Makabejcev
- 1. Ezdrova knjiga
- Psalm 151 (dodan na konec knjige Psalmov)
- Manasejeva molitev (dodana na konec 2. kroniške knjige)
Novo zavezo sestavlja 27 knjig, ki jih sprejemajo (skoraj) vse različne krščanske skupnosti. Nekatere od knjig so bile uvrščene v svetopisemski kánon nekoliko pozneje oziroma so v nekaterih krogih zbujale določene pomisleke – tem knjigam včasih pravijo tudi devterokanonične knjige Nove zaveze. To so:
- Pismo Hebrejcem (Heb)
- 2. Petrovo pismo (2 Pt)
- 2. Janezovo pismo (2 Jn)
- 3. Janezovo pismo (3 Jn)
- Jakobovo pismo (Jak)
- Judovo pismo (Jud)
- Razodetje (Apokalipsa) (Raz)