Milutin Milanković
srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir, izumitelj, popularizator znanosti in fizik, / From Wikipedia, the free encyclopedia
Milutin Milanković [milútin milánković] (srbsko Милутин Миланковић, latinizirano: Milutin Milanković), srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir, izumitelj, popularizator znanosti in fizik, * 28. maj 1879, Dalj, Avstro-Ogrska (sedaj Hrvaška), † 12. december 1958, Beograd, FLRJ (sedaj Srbija).[5][6]
Milutin Milanković | |
---|---|
Izvirno ime |
|
Rojstvo | (1879-05-28)28. maj 1879[1] Dalj, Avstro-Ogrska (sedaj Hrvaška) |
Smrt | 12. december 1958 (1958-12-12) (79 let) Beograd, FLRJ (sedaj Srbija) |
Bivališče | |
Narodnost | srbska |
Področja | |
Ustanove | |
Alma mater |
|
Disertacija | Beitrag zur Theorie der Druck-kurven[2] (1904) |
Mentor doktorske disertacije |
|
Doktorski študenti | Tatormir P. Anđelić (1946) |
Poznan po |
|
Pomembne nagrade | |
Zakonec | Hristina Tinka Topuzović (1884–1961) |
Otroci | Vasilije Milanković (1915–2003) |
Starši |
|
Podpis |
Milanković je dal dva temeljna prispevka k svetovni znanosti. Prvi prispevek je Kanon Zemljinega osončevanja (Kanon osunčavanja Zemlje), ki označuje podnebje vseh planetov Osončja. Drugi prispevek je teoretična pojasnitev dolgoročnih Zemljinih podnebnih sprememb, ki jih povzročajo astronomske spremembe lege Zemlje v primerjavi s Soncem, zdaj znanih kot Milankovićevi cikli. To je deloma pojasnilo ledene dobe, ki so se pojavljale v Zemljini geološki preteklosti, pa tudi podnebne spremembe na Zemlji, ki se jih lahko pričakuje v prihodnosti.[7]
Utemeljil je planetarno klimatologijo z izračunom temperaturnih razmer zgornjih plasti ozračja ter temperaturnih razmer na planetih notranjega Osončja – Merkurja, Venere, Marsa in Lune ter globine atmosfere zunanjih planetov Osončja. Prikazal je medsebojno povezanost nebesne mehanike in geoznanosti ter omogočil dosleden prehod od nebesne mehanike h geoznanostim in transformacijo deskriptivnih znanosti v eksaktne. V geofiziki velja za soavtorja teorije tektonskih plošč s svojim delom Premikanje Zemljinih vrtilnih polov (Pomeranje Zemljinih obrtnih polova).[7]
Kot avtor ali soavtor je registriral osem patentov, ki jih je v času od 1905 do 1933 prijavil v različnih državah. Svojo poklicno pot je začel kot gradbeni inženir, zanimanje za gradbeništvo pa je ohranil vse življenje in je kot statik ter nadzornik delal na več armiranobetonskih konstrukcij po vsej Jugoslaviji. Tako je večina njegovih patentov vezanih na to področje.[7]
Med letoma 1909 in 1920 (razen 1914–1918) je bil izredni profesor uporabne matematike, kot redni profesor nebesne mehanike pa med letoma 1920 in 1955 (razen 1941–1945) na Univerzi v Beogradu.[8][7] Bil je dekan Filozofske fakultete v Beogradu v letih 1926 in 1927, pionir v raketni tehniki, med letoma 1920 in 1925 dopisni član, in od leta 1925 do smrti redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), podpredsednik SANU v treh mandatih od leta 1948, dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu od leta 1925, šesti in deveti predstojnik Astronomskega observatorija Beograd med letoma 1925 in 1926 ter 1948 in 1951, član in soustanovitelj Komisije 7 za nebesno mehaniko Mednarodne astronomske zveze med letoma 1948 in 1953.[6][7]