Dinastija Džin (266–420)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Dinastija Džin (kitajsko 晉朝, pinjin Jìn Cháo) ali Cesarstvo Džin, včasih tudi Sima Džin (司馬晉) ali Dva Džina (兩晉)), je bila kitajska cesarska dinastija, ki je obstajala od leta 266 do 420. Ustanovil jo je Sima Jan (cesar Vu), najstarejši sin Sima Džaa, ki je bil pred tem razglašen za kralja Džina. Pred dinastijo Džin je bilo obdobje treh kraljestev, za njo pa obdobje šestnajstih kraljestev na severu Kitajske in dinastije Lju Song na jugu.
Džin 晉
| |||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
8. februar 266–10. julij 420 | |||||||||||||
Status | cesarstvo | ||||||||||||
Glavno mesto | Luojang (266–311) Čangan (312–316) Džjankang (317–420) | ||||||||||||
Skupni jeziki | srednja kitajščina | ||||||||||||
Religija | budizem, daoizem, kitajska ljudska verovanja | ||||||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||||||
Cesar | |||||||||||||
• 266–290 (prvi v Zahodnem Džinu) | Vu | ||||||||||||
• 318–323 (prvi v Vzhodnem Džinu) | Juan | ||||||||||||
• 419–420 (zadnji) | Gong | ||||||||||||
Kancler | |||||||||||||
Zgodovina | |||||||||||||
• ustanovitev | 8. februar 266 | ||||||||||||
• ponovna združitev Kitajske pod dinastijo Džin | 1. maj 280 | ||||||||||||
• Džin se umakne v regijo južno od reke Huaj; začne se Vzhodni Džin | 317 | ||||||||||||
• ukinitev Lju Songa | 10. julij 420 | ||||||||||||
Površina | |||||||||||||
280 (višek Zahodnega Džina)[1] | 3.100.000 km2 | ||||||||||||
347 (višek Vzhodnega Džina)[1] | 2.800.000 km2 | ||||||||||||
Valuta | kitajski kovanci in bankovci | ||||||||||||
+ | |||||||||||||
| |||||||||||||
Danes del | Ljudska republika Kitajska Mongolija Severna Koreja Vietnam |
V zgodovini dinastije sta bili dve glavni delitvi. Zahodni Džin (266–316) je bil ustanovljen kot naslednik Cao Veja, potem ko je Sima Jan prevzel prestol od Cao Huana. Glavno mesto Zahodnega Džina je bil sprva Luojang in nato Čangan, sodobni Šjan v provinci Šaanši. Po osvojitvi Vzhodnega Vuja leta 280 je Zahodni Džin prvič po koncu dinastije Han ponovno združil Kitajsko, s čimer se je končalo obdobje treh kraljestev.
Enajst let pozneje v dinastiji izbruhnil niz državljanskih vojn, znanih kot vojna osmih princev, ki so jo močno oslabile državo. Leta 304 je dinastija doživela val uporov in invazij ne-hanskih etničnih skupin, imenovanih Pet barbarov, ki so ustanovili več kratkotrajnih dinastičnih držav na severu Kitajske. S tem se je začelo kaotično in krvavo obdobje šestnajstih kraljestev, v katerem so se države na severu v hitrem zaporedju vzpenjale in propadale ter se nenehno bojevale med seboj in z Džinom. Han Džao, ena od severnih držav, ustanovljenih med nemirom, je leta 311 oplenila Luojang, leta 316 zavzela Čangan in leta 318 usmrtila cesarja Mina, s čimer se je končalo obdobje Zahodnega Džina. Sima Rui, naslednik cesarja Mina, je ponovno vzpostavil dinastijo Džin s prestolnico v Džjankangu usodobni Nandžing) in s tem ustanovil Vzhodni Jin (317–420).
Dinastija Vzhodni Jin je bila večino svojega obstoja v skoraj nenehnem konfliktu s severnimi državami in sprožila več invazij na sever, da bi si povrnila svoja izgubljena ozemlja. Leta 383 je Vzhodni Džin zadal uničujoč poraz Nekdanjemu Činu, državi Petih barbarov, ki je za kratek čas združila severno Kitajsko. Po tej bitki se je Nekdanji Čin razcepil in vojske Džina so ponovno zavzele dežele južno od Rumene reke. Oblast v Vzhodnem Džinu je sčasoma uzurpiral general Lju Ju in ga leta 420 zamenjal z dinastijo Lju Song. Vzhodna dinastija Jin velja za drugo od šestih kitajskih dinastij.