Zgodovina Nemčije
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zgodovina Nemčije se po običajni predstavi začne z ustanovitvijo rimsko-nemškega cesarstva v 10. stoletju, čeprav se »nemška identiteta« še dolgo časa ni razvila. Rimsko-nemško kraljestvo se je opiralo na tradicijo frankovskega cesarstva. Prebivalci cesarstva so bili v glavnem potomci Nemcev in Keltov, na Zahodu pa tudi potomci rimskih naseljencev in na vzhodu zahodnoslovanskih plemen.
Vladarska rodbina Otonov si je v 10. stoletju pridobila zahodno ("rimsko") cesarsko dostojanstvo in postavila temelje za Sveto rimsko cesarstvo. Otoni kakor tudi sledeči Salijci in Štaufovci so se v različnih oblikah opirali na državno cerkev. Srednjeveški rimsko-nemški cesarji so se videli znotraj tradicije antičnega rimskega imperija, pri čemer je vedno znova prihajalo do napetosti med univerzalnima oblastema, cesarstvom in papeštvom. Že proti koncu dinastije Štaufovcev je kraljestvo izgubilo na svoji moči. Vendar pa rimsko-nemški cesarji tako ali tako niso bili nikoli absolutni vladarji, precej bolj je bil poudarjen vidik konsenzualne oblasti v povezavi z mogočneži. Moč zemljiških gospodov je v poznem srednjem veku še narasla, zlata bula Karla IV. je dokončno utemeljila volilno monarhijo volilnih knezov. Poleg tega je prišlo do vzpona mest.
Proces izgradnje države v zgodnjem novem veku se je odvijal predvsem na ravni posameznih območij in le pogojno na ravni cesarstva. Reformacija, protireformacija in tridesetletna vojna so v 16. in 17. stoletju segajoč preko meja Nemčije privedle do spremenjenih postavk v veri in razmišljanju, do demografskih sprememb in do spremenjene politične konstelacije. Poleg avstrijskih Habsburžanov, ki so od 15. stoletja dalje skoraj vseskozi postavljali cesarje, se je do položaja druge nemške velesile dvignila rodbina Hohenzollern iz Prusije.
Kot posledica koalicijskih vojn proti francoski revoluciji je leta 1806 Sveto rimsko cesarstvo propadlo. Potem ko so je Napoleonova nadvlada nad evropskim kontinentom izstekla v osvobodilne vojne, se je v teku restavracijskih prizadevanj porodil nov politični red v obliki Nemške zveze pod skupnim avstrijsko-pruskim vodstvom. Proti temu usmerjena osvoboditvena prizadevanja so bila v revoluciji leta 1848-1849 zatrta, ta impulz, usmerjen k nacionalni enotnosti Nemčije, pa se je nato prenesel preko pruske vojske v vojnah tako proti Avstriji kot proti Franciji v ustanovitev Nemškega cesarstva. Z vidika socialne zgodovine sta bila 19. in začetek 20. stoletja zaznamovana z industrijsko revolucijo in izredno industrializacijo, visoko rastjo prebivalstva in procesom urbanizacije.
Ambicije cesarja Viljema II. po svetovni moči v dobi imperializma, so pomembno prispevale k nastanku prve svetovne vojne, ki se je končala z nemškim porazom, občutenem kot sramota. Revolucija 1918-1919 je z Weimarsko republiko prvič prinesla demokratično zasnovano nemško skupnost, ki pa sicer ni dosegla trajne politične stabilnosti, pač pa je 1933 prešla v nacionalsocialistično diktaturo. Že od začetka s tem povezano nasilno zatiranje vseh nasprotnikov režima znotraj in načrtno izvajanje ekspanzionistične politike navzven – v povezavi s sprožitvijo druge svetovne vojne, kot tudi s sistematičnim preganjanjem in izničevanjem evropskih Judov – vse to je povzročilo, da se je nacistično obdobje do leta 1945 spremenilo v katastrofalno najnižjo točko nemške zgodovine.
Po prisilni kapitulaciji Wehrmachta, so zmagovalne sile izvedle delitev Nemčije in Berlina: oblikovane so bile ena vzhodna in tri zahodne okupacijske cone. Iz treh zahodnih območij je 1949 nastala Zvezna republika Nemčija (Bundesrepublik Deutschland), iz sovjetskega območja pa Nemška demokratična republika (Deutsche Demokratische Republik). Delitev Nemčije je bila zacementirana leta 1961 z izgradnjo berlinskega zidu in z notranjo mejo, ki je bila s strani Vzhodne Nemčije vojaško zaščitena in močno zastražena.
Po mirni revoluciji v Vzhodni Nemčiji, ki je leta 1989 povzročila konec diktature Enotne socialistične stranke Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED) in imela marca 1990 na prvih svobodnih volitvah v ljudsko zbornico za posledico prevladujočo večino zagovornikov enotnosti, je bila odprta pot za pogajanja o ponovni združitvi Nemčije. Pristanek štirih nekdanjih zmagovitih sil k izvedbi nemške združitve je bil v bistvu sodoločen z vključitvijo nekdanje Zahodne Nemčije v leta 1951 začeti evropski integracijski proces in s pričakovanjem, da se bodo spoštovale zaveze glede nadaljevanja te smeri tudi po razširitvi na pet novih zveznih dežel preko združene Nemčije. Potrditev tega je bila z nemške strani podana ob uvedbi evra, kot tudi ob širitvi EU na vzhod.