Zgodovina Norveške
From Wikipedia, the free encyclopedia
Na zgodovino Norveške sta v izjemni meri vplivala relief in podnebje regije. Približno 10.000 pred našim štetjem, po umiku velikih ledenih plošč v notranjost, so se najzgodnejši prebivalci preselili proti severu na ozemlje, ki je danes Norveška. Vztrajno so potovali proti severu vzdolž obalnih območij, ki jih je ogreval Zalivski tok. Bili so lovci-nabiralci, katerih prehrana je vključevala morske sadeže in divjačino, zlasti severne jelene kot osnovno hrano. Med 5000 pr. n. št. in 4000 pr. n. št. so se okoli Oslofjorda pojavila najzgodnejša kmetijska naselja. Postopoma, med letoma 1500 pr. n. št. in 500 pr. n. št., so se kmetijska naselja razširila na celotno južno Norveško, medtem ko so se prebivalci regij severno od Trøndelaga še naprej ukvarjali z lovom in ribolovom.
Neolitik se je začel leta 4000 pr. n. št. Obdobje preseljevanja je povzročilo, da so prvi poglavarji prevzeli nadzor in zgradili utrdbe na hribih. Od 8. stoletja so se Norvežani začeli širiti po morjih na Britansko otočje in kasneje Islandijo in Grenlandijo. V vikinški dobi je prišlo tudi do združitve države. Pokristjanjevanje je bilo zaključeno v 11. stoletju in Nidaros je postal nadškofija. Prebivalstvo se je hitro povečevalo do leta 1349 (Oslo: 3000; Bergen: 7000; Trondheim: 4000), ko so ga prepolovile črna kuga in zaporedne kuge. Bergen je postal glavno trgovsko pristanišče, ki ga je nadzirala Hansa. Norveška je leta 1397 z Dansko in Švedsko vstopila v Kalmarsko unijo.
Potem ko je Švedska leta 1523 zapustila unijo, je Norveška postala mlajši partner v Dansko-Norveški zvezi. Reformacija je bila uvedena leta 1537, absolutna monarhija pa je bila uvedena leta 1661. Leta 1814 je bila Norveška, potem ko je bila na poraženi strani napoleonskih vojn z Dansko, s pogodbo iz Kiela prepuščena švedskemu kralju. Norveška je razglasila svojo neodvisnost in sprejela ustavo. Vendar nobena tuja sila ni priznala norveške neodvisnosti, ampak je podprla švedsko zahtevo, da Norveška spoštuje pogodbo iz Kiela. Po kratki vojni s Švedsko sta državi sklenili konvencijo iz Mossa, v kateri je Norveška sprejela personalno unijo s Švedsko, obdržala svojo ustavo, Storting in ločene institucije, razen službe za zunanje zadeve. Unija je bila uradno ustanovljena po tem, ko je izredni Storting sprejel potrebne spremembe ustave in 4. novembra 1814 za norveškega kralja izvolil švedskega Karla XIII.
Industrializacija se je začela v 1840-ih, od 1860-ih pa je prišlo do obsežnega izseljevanja v Severno Ameriko. Leta 1884 je kralj imenoval Johana Sverdrupa za predsednika vlade in s tem vzpostavil parlamentarizem. Zveza s Švedsko je razpadla leta 1905. Od 1880-ih do 1920-ih so Norvežani, kot sta Fridtjof Nansen in Roald Amundsen, izvedli pomembne polarne odprave.
Ladijski promet in hidroelektrarne so bili pomemben vir dohodka za državo. V naslednjih desetletjih je prišlo do nihanja gospodarstva in vzpona delavskega gibanja. Nemčija je med drugo svetovno vojno med letoma 1940 in 1945 okupirala Norveško. Norveška se je po vojni pridružila Natu in prestala obdobje obnove v okviru javnega načrtovanja. Nafto so odkrili leta 1969 in do leta 1995 je bila Norveška druga največja izvoznica na svetu. To je povzročilo veliko povečanje bogastva. Od 1980-ih je Norveška začela deregulacijo v številnih sektorjih in v letih 1989–1990 doživela bančno krizo.
Do 21. stoletja je Norveška postala ena najuspešnejših držav na svetu s proizvodnjo nafte in plina, ki predstavljata 20 odstotkov njenega gospodarstva.[1] Z reinvestiranjem svojih prihodkov od nafte je imela Norveška leta 2017 največji državni premoženjski sklad na svetu.[2]