Babenberžani
From Wikipedia, the free encyclopedia
Babenberžani so bili ena od najvplivnejših dinastij nemškega cesarstva (Vojvodina Bavarska) v visokem srednjem veku. Iz nje so izvirali vojvode Avstrije in Štajerske, vrsta škofov (v Freisingu, Passauu in Salzburgu) ter eden največjih zgodovinopiscev tedanjega časa Oton Freisinški. Poleg Habsburžanov so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je v srednjem veku vladala velikemu delu slovenskega ozemlja.[1]
Babenberžani | |
---|---|
Država | Mejna grofija Avstrija Vojvodina Avstrija Štajerska (vojvodina) Vojvodina Bavarska |
Ustanovljeno | ok. 962 |
Ustanovitelj | Leopold I. |
Zadnji vladar | Friderik II. |
Nazivi | grof, mejni grof, vojvoda |
Razpad | 1246 |
Njihova sorodstvena zveza z Babenberžani, ki so v frankovskih časih imeli posesti okrog Bamberga, je nejasna. Kot mejni grofje (976–1156) so skrbeli za varnost vzhodne meje nemškega kraljestva. Mejo kraljestva so uveljavili na črti rek Morava-Litva (Leitha). Od leta 1156 so bili nekaj časa bavarski vojvode, leta 1180 pa so postali gospodarji vojvodine Avstrije. Z dedovanjem po štajerskih Otokarjih so leta 1192 pridobili tudi oblast nad vojvodino Štajersko. Pod tremi odličnimi babenberškimi vladarji, Leopoldom III., Leopoldom V. in Leopoldom VI., so avstrijske dežele doživele svoj prvi razcvet. Z ženitvijo vojvode Friderika II. z Agnezo Andeško-Meransko so Babenberžani pridobili posesti tudi na Kranjskem. Po Friderikovi smrti (v bitki proti Ogrom ob reki Litvi) so leta 1246 ostali brez moškega potomca.