Območje H II
velik oblak z majhno gostoto, sestavljen večinoma iz ioniziranega vodika / From Wikipedia, the free encyclopedia
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci.
Območja H II so lahko vidna z ogromnih razdalj, zato je raziskovanje teh območij v drugih galaksijah pomembno za določanje oddaljenosti in kemične sestave teh galaksij. Spiralne in nepravilne galaksije vsebujejo številna območja H II, eliptične galaksije pa so skorajda brez njih. V spiralnih so zgoščena v spiralnih krakih, v nepravilnih pa so razporejena naključno. Nekatere galaksije, na primer meglica Tarantela v Velikem Magellanovem oblaku in NGC 604 v Galaksiji v Trikotniku, vsebujejo ogromna območja H II z več deset tisoči zvezd.