Prekmursko narečje
supradialektalna regionalna različica slovenskega jezika / From Wikipedia, the free encyclopedia
Prekmursko narečje je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo ga v Prekmurju, ob zgornji Rabi v okolici Monoštra in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.[3] Prekmursko narečje spada v panonsko narečno skupino.
Ta članek vsebuje podatke, ki so morda napačni. |
Prekmursko narečje | |
---|---|
prekmurščina, prekmürščina, prekmörščina, panonska slovenščina | |
Materni jezik | Slovenija, Madžarska in emigranti v več državah |
Št. maternih govorcev | 110.000[1][navedi vir] |
Jezikovne oznake | |
ISO 639-3 | – |
Seznam Linguist | slv-pre |
Glottolog | prek1239 |
Zemljevid slovenskih narečij. Prekmursko je obarvano temno rumeno (zgoraj desno). |
Prekmurščina | |
Lega | Med rekama Mura in Raba v Prekmurju in Porabju |
---|---|
Uprava | Pomurski muzej Murska Sobota |
RKD št. | 2-00072 [2] |
Pomembni datumi | |
Vpis v register | 9. julij 2019 |
Razglasitev ŽKD | 9. julij 2019 |
Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih skoraj 300 knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.[4] V prvi polovici 20. stoletja sta se prekmurski in osrednjeslovenski knjižni jezik poenotila,[5] vendar se je ohranila posebna prekmurska književnost do konca druge svetovne vojne.[6] Božidar Borko je tako menil, da prekmurščina je druga slovenska knjižna norma, ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.[7] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.
Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike velike.
Danes strokovnjaki priznajo, da prekmurščina s svojim izročilom presega preproste narečne okvire ter lahko ga imajo hkrati jezik in narečje.[8] 2021 je bil sestavljen po posvetovanju s strokovnjaki amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha.[9]