Severna Norveška
From Wikipedia, the free encyclopedia
Severna Norveška (bokmål Nord-Norge, urbano vzhodno norveško: [ˈnûːrˌnɔrɡə], nynorsk Nord-Noreg; severnosamijsko Davvi-Norga) je geografska regija Norveške, ki jo sestavljata dve najsevernejši okrožji Nordland in Troms og Finnmark v skupaj približno 35 % norveške celine. Nekatera največja mesta na severu Norveške (od juga proti severu) so Mo i Rana, Bodø, Narvik, Harstad, Tromsø in Alta. Severno Norveško pogosto opisujejo kot deželo polnočnega sonca in deželo severnega sija. Severneje, na pol poti do severnega tečaja, je arktično otočje Svalbard, ki se tradicionalno ne šteje za del Severne Norveške.
Severna Norveška | |
---|---|
Hellemobotn v Hamarøy, kjer je Norveška najožja | |
69°40′N 19°0′E | |
Država | Norveška |
Glavna mesta | Tromsø, Bodø, Vadsø |
Okrožja (fylker, fylke) | |
Površina | |
• Skupno | 112.951 km2 |
Prebivalstvo (2020) | |
• Skupno | 482.000 |
• Gostota | 4,3 preb./km2 |
Demonim | Nordlending |
BDP (2013) | $27 mrd |
BDP per capita (2013) | $58.000 |
Regija je večkulturna, v njej ne živijo le Norvežani, ampak tudi avtohtono ljudstvo Sami, norveški Finci (znani kot Kveni, ki se razlikujejo od 'gozdnih Fincev' južne Norveške) in rusko prebivalstvo (večinoma v Kirkenesu). V večjem delu območja prevladuje norveški jezik; govorce Samije večinoma najdemo v notranjosti in na nekaterih območjih fjordov Nordland, Troms in zlasti Finnmark – čeprav etnične Samije, ki ne govorijo jezika, najdemo bolj ali manj povsod v regiji. Finščina se govori le v nekaj skupnostih na vzhodu Finnmarka.