Staroegipčansko razumevanje duše
From Wikipedia, the free encyclopedia
Stari Egipčani so verjeli, da je duša (egipčansko ka/ba) sestavljena iz veliko delov. Razen nje je obstajalo tudi človeško telo ḥꜥ (ha), včasih množinsko ḥꜥw (hau), kar pomeni "vsota vseh delov telesa".
Po staroegipčanskem mitu o stvaritvi sveta je bog Atum s svojo magično močjo (ḥkꜣ, ḥka) iz kaosa ustvaril svet.[1] Ker je bila Zemlja ustvarjena z magijo, so Egipčani verjeli, da je z magijo prežet ves svet in vsa bitja na njem. Ko so bili ustvarjeni ljudje, je ta magija prevzela obliko duše, večne sile, ki je prebivala v vsakem človeškem bitju. Pojmovanje duše in njenih delov se je od Starega do Novega kraljestva in od dinastije do dinastije spreminjalo. Duša je imela sprva pet delov, kasneje še več. Večina staroegipčanskih pogrebnih besedil omenja naslednje dele duše: ẖt (fizično telo), sꜥḥ (sah, duhovno telo), rn (/ɾin/, koptsko ⲣⲁⲛ ali ⲗⲉⲛ) "ime, identiteta", bꜣ "osebnost", kꜣ (/kuʀ/) "dvojnost", jb (/jib/, koptsko ⲉⲡ) "srce", šwt "senca", sḫm "moč, oblika" in ꜣḫ, združeni duhovi pokojnika, ki so uspešno zaključili svoj prehod v posmrtno življenje.[2]
Egiptologinja Rosalie David z Univerze Manchestra je takole razložila številne vidike duše:
- Egipčani so verjetno že v Starem kraljestvu verjeli, da ima človeška osebnost več vidikov. V življenju je bila oseba popolna entiteta, za dostop do krepostnega življenja pa je imela dostop do množice oblik, ki bi jih lahko uporabila v naslednjem svetu. V nekaterih primerih bi te oblike lahko pomagale tistim, ki jih je pokojni želel podpreti, ali mu pomagale maščevati se sovražnikom.[3]