Tripolitanija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Tripolitanija (arabsko طرابلس, Ṭarābulus, berbersko Ṭrables, latinsko Regio Tripolitana iz grškega Τριπολιτάνια, Tripolitánia) je zgodovinska regija in bivša provinca Libije.
Regija je bila poseljena že v antiki. Prvič je postala pomembna kot del Kartažanskega imperija. Po porazu Kartagine v punskih vojnah je Stari Rim združil Tripolitanijo s Tunizijo in vzhodno Alžirijo v provinco Afriko pod upravo prokonzula. Med Dioklecijanovimi reformami v poznem 3. stoletju je bila vsa Severna Afrika združena v novoustanovljeno afriško diecezo, katere sestavna provinca je bila Tripolitanija.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju je oblast Vandalov v Tripolitaniji azamenjalo Bizantinsko cesarstvo. V njegovi posesti je ostala do muslimanske osvojitve Magreba v 8. stoletju. Postala je del regije, v islamskem svetu znana kot Ifrikija. Njene meje so se približno ujemale mejami stare rimske province Afrike. Severna Afrika je bila uradno pod vrhovno oblastjo Abasidskega kalifata, vendar so tam vladale praktično neodvisne lokalne dinastije, kot so bili Aglabidi in kasneje Fatimidi. Avtohtoni Berberi, ki so naseljevali to območje že stoletja pred prihodom Arabcev, so v 13. stoletju v Ifrikiji ustanovili svojo avtohtono Hafsidsko dinastijo, ki je vladala do 15. stoletja, ko je severno Afriko osvojilo Osmansko cesarstvo. Tripolitanija je postala posebna provinca Osmanskega cesarstva. Leta 1911 je postala italijanska kolonija.
Po ustanovitvi Libije leta 1934 je Tripolitanija postala ena od treh glavnih provinc nove države. Drugi sta Cirenajka na vzhodu in Fezan na jugu.