Umetnostna zgodovina
From Wikipedia, the free encyclopedia
Umétnostna zgodovína je humanistična veda, ki se ukvarja z razvojem likovne umetnosti. Ohranja spomin na umetnine in jih z raziskovanjem okoliščin nastanka pojasnjuje. Kot samostojna akademska disciplina se je uveljavila v 2. polovici 19. stoletja, ko so stilne in vsebinske analize del in monografij o umetnikih omogočile razvrstitev umetniških del v zgodovinske sklope: stari, srednji in novi vek. Stari vek se deli na ustvarjanje v času prazgodovine in prvih visokih kultur (mezopotamska in egipčanska umetnost, umetnost egejskih kultur, grška, etruščanska in rimska umetnost). Srednji vek se deli na starokrščansko in bizantinsko umetnost, romaniko in gotiko. Novi vek se deli na renesanso in manierizem, barok in rokoko, umetnost 19. stoletja, impresionizem in umetnost 20. stoletja.
Stroke, ki poskušajo umetnine ohranjati v dobrem stanju in jih zavarovati pred propadom pa so konzervatorstvo, muzeologija, restavratorstvo, arheologija in etnologija.
Tehnično umetnostni zgodovinar uporablja historično metodo, ko išče odgovore na vprašanja: Kako je umetnik prišel do ideje za delo, kdo so bili naročniki, kdo so bili umetnikovi učitelji, kdo je publika, kdo so bili umetnikovi učenci? Kakšne zgodovinske sile so oblikovale umetnikov opus in kako je umetnik ustvarjal ter s tem vplival na umetnostne, politične in družbene dogodke? Na veliko vprašanj te vrste ni mogoče zadovoljivo odgovoriti brez upoštevanja tudi temeljnega vprašanja o naravi umetnosti.
Umetnostna zgodovina ni samo biografsko prizadevanje. Umetnostni zgodovinarji pogosto osnujejo svojo študijo s pregledom posameznih predmetov. Tako poskušajo odgovoriti na zgodovinsko specifičen način na vprašanja, kot so: Katere so glavne značilnosti tega sloga, pomen, ki ga obravnavani predmet izraža, kako deluje vizualno, ali je umetnik izpolnil svoje cilje, kateri simboli so vpleteni in ali umetnina deluje diskurzivno?
Zgodovinska hrbtenica discipline je kronologija lepih umetnin, ki so jih naročili javne ali verske inštitucije ali bogati posamezniki v zahodni Evropi. Takšen vpliv ostaja izrazit, kar je prikazano z izbiro umetnin v umetniških zgodovinskih učbenikih. Zato je v 20. stoletju nastalo prizadevanje za ponovno opredelitev discipline, ki bo bolj vključevala ne-zahodne umetnosti, umetnosti, ki jo ustvarjajo ženske in ljudsko ustvarjalnost.