Kneževina Transilvanija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kneževina Transilvanija, tudi Sedmograška, notranje avtonomna vladavina na Balkanu v obdobju 1570 – 1867.
Kneževina Transilvanija Principatus Transsilvaniae | |||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1570–1711 | |||||||||||
Status | Vazalna država Osmanskega cesarstva Ogrska kronska dežela | ||||||||||
Glavno mesto | Alba Iulia (Gyulafehérvár) 1570–1692 Cibinium (Nagyszeben/Hermannstadt/Sibiu) 1692–1711 | ||||||||||
Skupni jeziki | latinščina (v administraciji, znanosti in politiki), madžarščina (v deželnem zboru in zakonodaji[1][2][3][4]), nemščina, romunščina, rutenijščina (pogovorno). | ||||||||||
Religija | rimskokatoliška, kalvinizem, evangeličanska Cerkev, vzhodna pravoslavna cerkev, Romunska cerkev združena z Rimom, Grška katoliška cerkev, unitarijanizem, judaizem | ||||||||||
Vlada | kneževina, izborna monarhija | ||||||||||
vladarji | |||||||||||
• 1570–1571 | Ivan II. Sigismund Zapolja (prvi) | ||||||||||
• 1704–1711 | Ferenc II. Rákóczi(zadnji) | ||||||||||
Zakonodajalec | Transilvanski deželni zbor | ||||||||||
Zgodovina | |||||||||||
• ustanovitev | 1570 | ||||||||||
1699 | |||||||||||
• ukinitev | 1711 | ||||||||||
+ | |||||||||||
| |||||||||||
Danes del | Romunija Madžarska Slovaška Ukrajina |
Kneževina Transilvanija se je razvila kot turška vazalna država iz enega od treh delov, na katere je po porazu ogrske vojske proti Turkom pri Mohaču (1526) razpadla kraljevina Ogrska. Njen prvi knez, Ivan I. Zapolja, se je sprva proglašal tudi za ogrskega kralja. Njegov sin, Ivan II. Sigismund se je leta 1570 odpovedal temu nazivu v korist cesarja Maksimilijana II.; tedaj so tudi Habsburžani priznali Ivana II. Sigismunda za transilvanskega kneza. Kneževini Transilvaniji so odtlej dokaj samostojno vladali domači voljeni knezi, ki pa so morali dobiti potrditev od Porte. V takšnih okoliščinah je bila blaginja dežele odvisna od nadarjenosti vsakokratnega kneza in njegove politične spretnosti pri lovljenju ravnotežja na meji med habsburškim in turškim vplivom.
Transilvanija se je gospodarsko hitro razvijala že od 13. stoletja, ko so ogrski kralji tja povabili nemške koloniste iz osrednje Evrope, ki so v zgodovini dobili neposrečeno poimenovanje Transilvanski Sasi[5]. Do prihoda Turkov so deželo gospodarsko razvili; že tedaj je doživela svojo prvo zlato dobo. V 15. stoletju so bližina Turkov, njihova ropanja in ugrabljanja ljudi ter potrebe po vlaganjih v varnost položaj prebivalcev močno poslabšale. Po drugi strani je verska svoboda, ki so jo transilvanski knezi zagotovili v času verskih vojn v Evropi in ji Turki niso nasprotovali, pomenila za verske pribežnike iz Evrope neke vrste raj. Sloves Transilvanije kot obljubljene, nekoliko skrivnostne dežele je utrdilo vladanje dveh zaporednih razumnih knezov. Gábor Bethlen (1613-29) je s svojo politično nadarjenostjo uredil razmere v deželi in uspel njen vpliv uveljaviti tudi v zunanji politiki. Gáborjev dvor v Albi Juliji je postal kulturni otok, na katerega so se med tridesetletno vojno zatekali priznani evropski intelektualci. Njegov naslednik, Jurij I. Rákóczi (1629-48), je znal zlato dobo Transilvanije podaljšati še za čas svojega vladanja. Tudi od Turkov postavljeni Mihael I. Apafi (1661-90) se je izkazal kot pameten politik; ni se, tako kot je zahtevala Porta, vmešaval v boje med Habsburžani in Turki in je raje od daleč opazoval, kako se Turki po drugem porazu pred Dunajem umikajo, in se istočasno politično približeval Habsburžanom. Po turškem porazu v drugi bitki pri Mohaču (1687) so cesarski vojaki zavzeli tudi Transilvanijo. Habsburžani so Apafijevega sina Mihaela II. prisilili, da se je odpovedal knežjemu naslovu in na čelo Transilvanije postavili cesarskega guvernerja.
V obdobju 1711 – 1867 je bila kneževina Transilvanija habsburška kronska dežela, ki so jo v imenu vsakokratnega cesarja po transilvanskih zakonih upravljali guvernerji. Čeprav so Habsburžani tako nemškim protestantom kot romunskim pravoslavcem vsiljevali katolicizem, zaradi oddaljenosti dežele niso uspeli in so se morali sprijazniti s prisotnostjo romunske pravoslavne Cerkve, ki ji je pripadalo večinsko prebivalstvo. V deželo so še naprej prihajali protestantski izgnanci iz avstrijskih dežel in kriptoprotestanti. Marija Terezija je v poudarek samostojnosti Transilvanijo razglasila za Veliko kneževino. Med marčno revolucijo (1848) so se Transilvanci borili na strani Avstrijcev, ker so jim ogrski revolucionarji nameravali odvzeti samostojnost. To se je dejansko zgodilo po preoblikovanju Avstrijskega cesarstva v Avstro-ogrsko dvojno monarhijo (1867). Transilvanija je bila vključena v ogrski del monarhije, Translajtanijo, katere ustava, ki so jo spisali ogrski plemiči, je Transilvaniji odvzela status kneževine in samostojnost; Transilvanija je postala ena od pokrajin Translajtanije.