Ljudska arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ljudska arhitektura (tudi vernakularna arhitektura) je gradnja, ki se izvaja izven akademske tradicije in je pogosto brez strokovnega vodenja. Ne gre za posebno arhitekturno gibanje ali slog, temveč za široko kategorijo, ki zajema široko paleto in raznolikost vrst stavb z različnimi metodami gradnje z vsega sveta, tako zgodovinske kot obstoječe ter klasične in moderne.[1][2] Ljudska arhitektura predstavlja 95 % svetovnega grajenega okolja, kot je leta 1995 ocenil Amos Rapoport, merjeno z majhnim odstotkom novih stavb, ki jih vsako leto zasnujejo arhitekti in zgradijo inženirji.[3]
Ljudska arhitektura običajno služi takojšnjim, lokalnim potrebam, je omejena z materiali, ki so na voljo v določeni regiji in odraža lokalne tradicije in kulturne prakse. Študij ljudske arhitekture ne preučuje formalno šolanih arhitektov, ampak namesto tega proučuje oblikovalske sposobnosti in tradicijo lokalnih gradbenikov, ki jim je bilo le redko dodeljeno kakršno koli priznanje za delo. V zadnjem času so oblikovalci in gradbena industrija preučevali ljudsko arhitekturo, da bi bili bolj energetsko ozaveščeni s sodobnim oblikovanjem in gradnjo – del širšega zanimanja za trajnostno oblikovanje.
Od leta 1986 tudi med znanstveniki, ki objavljajo na tem področju, natančne meje 'ljudskega jezika' niso bile jasne.
To vprašanje definicije, na videz tako preprosto, se je izkazalo za enega najresnejših problemov zagovornikov ljudske arhitekture in raziskovanja krajine. Enostavne, prepričljive, avtoritativne definicije še ni bilo. Je pojav, ki ga mnogi intuitivno razumejo, le malokdo pa ga zna definirati. Literatura o tej temi je tako polna nedefinicij. Je gradnja, ki ni v visokem slogu, gre za tiste strukture, ki jih niso oblikovali strokovnjaki; ni monumentalna; je nezahtevna; je zgolj gradnja; to po mnenju uglednega zgodovinarja Nikolausa Pevsnerja ni arhitektura. Tisti, ki imajo bolj pozitiven pristop, se zanašajo na pridevnike, kot so običajen, vsakdanji. Čeprav ti izrazi niso tako pejorativni kot drugi opisni izrazi, ki se včasih uporabljajo v ljudskem jeziku, pa tudi niso zelo natančni. Na primer, nebotičniki na Manhattnu so dela visoke arhitekture, vendar so na Manhattnu tudi običajni. Ali niso to logično ljudske stavbe mesta New York?[4]
Ljudska arhitektura je v tradicionalnih zgodovinah oblikovanja pogosto spregledana. Ne gre za slogovni opis, še manj pa za en specifičen slog, zato ga ni mogoče povzeti v smislu lahko razumljivih vzorcev, značilnosti, materialov ali elementov.[5] Zaradi uporabe tradicionalnih načinov gradnje in lokalnih graditeljev se stavbe štejejo za kulturne izraze – staroselske, avtohtone, prednikov, podeželske, etnične ali regionalne – prav tako kot arhitekturne artefakte.