Mariupol
From Wikipedia, the free encyclopedia
Mariupol (ukrajinsko Маріуполь, Mariupol’ izgovorjava (pomoč·info); tudi ukrajinsko Маріюпіль, latinizirano: Marijupil’[3] rusko Мариуполь, latinizirano: Mariupol; grško Μαριούπολη, latinizirano: Marioúpoli) je mesto v jugovzhodni Ukrajini, ki se nahaja na severni obali Azovskega morja ob ustju reke Kalmius. Po oceni 2021 je bil deseto največje mesto v Ukrajini[4] in drugo največje mesto v Donecki oblasti s 431.859 prebivalci.[5]
Mariupol | |||
---|---|---|---|
| |||
Koordinati: 47°5′45″N 37°32′58″E | |||
Država | Ukrajina | ||
Oblast | Donecka oblast (de jure) | ||
Rajon | Mariupolski rajon (de jure) | ||
Ustanovitev | 1778 | ||
Upravljanje | |||
• Župan de iure | Vadim Bojčenko[1] | ||
• Župan de facto | Konstantin Ivaščenko[2] (Opozicijska platforma — Za življenje) | ||
Površina | |||
• Skupno | 244 km2 | ||
Prebivalstvo (2021) | |||
• Skupno | 431.859 | ||
• Gostota | 1.800 preb./km2 | ||
Poštna številka | 87500–87590 | ||
Omrežna skupina | +380 629 | ||
Spletna stran | mariupolrada.gov.ua/en |
Mariupol je bil ustanovljen na mestu nekdanjega kozaškega tabora po imenu Kalmius[6] in je mestne pravice dobil leta 1778. Bil je središče trgovine z žitom, metalurgije in težke industrije, vključno z Leninovim metalurškim kombinatom in jeklarno Azovstal. Mariupol je igral ključno vlogo pri industrializaciji Ukrajine. Od leta 1948 do 1989 se je mesto imenovalo Ždanov po sovjetskem funkcionarju Andreju Aleksandroviču Ždanovu kot del prakse preimenovanja mest po komunističnih voditeljih.[7]
Po vojni v Donbasu, ko je mesto Doneck leta 2014 postalo glavno mesto samooklicane Donecke ljudske republike, je Mariupol postal začasno upravno središče Donecke oblasti. Mesto so 13. junija 2014 zavarovale ukrajinske čete, od takrat pa je bilo večkrat napadeno.
Med rusko invazijo na Ukrajino 2022 je bilo mesto oblegano in močno poškodovano. Ukrajinske oblasti so manj kot mesec dni po napadu poročale, da je približno 90 % zgradb v Mariupolu poškodovanih ali uničenih.[8] Humanitarni delavec iz Rdečega križa je razmere opisal kot "apokaliptične" z zaskrbljenostjo za humanitarne razmere, ki jih povzročajo huda škoda na infrastrukturi, dostop do sanitarij in pomanjkanje hrane.[9] 20. maja 2022 so se predali zadnji ukrajinski odporniki iz jeklarne Azovstal, s čimer je ruska vojska v celoti prevzela nadzor nad mestom.[10]
Pojavile so se obtožbe o kršitvah človekovih pravic, ki so jih izvedle ruske sile v Mariupolu, in obtožbe o vojnih zločinih. Mesto je 13. marca 2022 dobilo naziv Herojsko mesto Ukrajine.[11]
13. maja 2022 so zaposleni na Ministrstvu za izredne razmere DLR v sodelovanju z delavci iz Rusije začeli s odstranjevanjem ruševin,[12][13][14] Ruska vojska pa s čiščenjem in razminiranjem Azovstala.[15][16] Proces čiščenja mesta je Associated Press opisal kot "izbris vseh sledi Ukrajine" in "prikrivanje dokazov vojnih zločinov". Šole v Mariupolu so začele prakticirati ruski kurikulum, radio in televizijski oddajniki so začeli oddajati ruske programe, mnoge ulice in trgi so bili preimenovani v imena, ki so jih nosili v Sovjetski zvezi.[17]
30. septembra 2022 je Mariupol aneksirala Rusija, česar pa mednarodna skupnost ne prizna.[18]
Konec leta 2022 je agencija Associated Press iz satelitskih posnetkov v okupiranem Mariupolu potrdila vsaj 10.300 novih grobov.[19] Del grobov so okupacijske oblasti skopale v obliki jarkov, kar nakazuje na možnost masovnih grobov. Nekatere gomile so imele označena posamezna imena, večina pa le številke, na nekaterih je bilo številk več, kar nakazuje na možnost več trupel. Strokovnjaki za grobišča iz vojnih območij so opozorili, da je zaradi množičnih pokopov število umrlih verjetno večje od števila grobov[19]
Avgusta 2023 je Institute for the Study of War (ISW) poročal o obstoju dokumentov o ruskem desetletnem načrtu za etnično očiščenje okupiranega Mariupola prek deportacije preživelih Ukrajincev in naseljevanja Rusov.[20]
2023 je izšel dokumentarec posnet med obleganjem Mariupola, 20 dni v Mariupolu, ki je 2024 prejel nagrado Oskar.[21]