Abisalna ravnina
From Wikipedia, the free encyclopedia
Abisalna ravnina je podvodna ravnina na globokem oceanskem dnu, ki jo običajno najdemo v globinah med 3000 in 6000 metri. Običajno ležijo med vznožjem kontinentalnega pobočja in srednjeoceanskim hrbtom, prepadne ravnice pokrivajo več kot 50 % zemeljske površine[1][2] So med najbolj ravnimi, gladkimi in najmanj raziskanimi regijami na Zemlji.[3] Njihovo skalno dno je prekrito z abisalnimi sedimenti in sedimenti tokov, ki se spuščajo z višjih kontinentalnih pobočij.
Abisalna ravnina nastane z dvigovanjem magme iz plašča na površje planeta skozi odprtine, navadno ognjenike na srednjeoceanskih hrbtih, tj. stikih litosferskih plošč. Iz strjene magme nastane nova oceanska skorja z grobo topografijo, ki je odvisna od hitrosti nastajanja skorje. Ta hitrost je največkrat razdeljena na tri stopnje, in sicer hitro ob širjenju hrbta za več kot 100 milimetrov letno, srednjo ob širjenju za okoli 60 mm/leto in počasno stopnjo ob širjenju hrbta za manj od 20 mm. Počasneje nastajajoče oceansko dno ima bolj grobo topografijo. Novonastalo dno prekrijejo sedimenti in nastane zglajena ravnina.
Količina sedimentov je zlasti manjša v Tihem oceanu, saj se tam zaradi močnih vodnih tokov velik delež nanosov ujame v globokomorske jarke.
Delno zaradi svoje velike velikosti velja, da so abisalne ravnine glavni rezervoarji biotske raznovrstnosti. Pomemben vpliv imajo tudi na kroženje ogljika v oceanu, raztapljanje kalcijevega karbonata in koncentracije CO2 v atmosferi v časovnih obdobjih od sto do tisoč let. Na strukturo abisalnih ekosistemov močno vplivata hitrost dotoka hrane na morsko dno in sestava materiala, ki se usede. Dejavniki, kot so podnebne spremembe, ribolovne prakse in gnojenje oceanov, pomembno vplivajo na vzorce primarne proizvodnje v evfotičnem območju.[4] Živali absorbirajo raztopljeni kisik iz vode, revne s kisikom. Veliko raztopljenega kisika v abisalnih ravninvah prihaja iz polarnih območij, ki so se že davno stopila. Zaradi pomanjkanja kisika so abisalne ravnine negostoljubne za organizme, ki bi uspevali v s kisikom obogatenih vodah zgoraj. Globokomorske koralne grebene najdemo predvsem v globinah 3000 metrov in globlje v območju abisala in hadala.
Abisalne nižine niso bile priznane kot posebne fiziografske značilnosti morskega dna do poznih 1940-ih in do nedavnega nobena ni bila sistematično raziskana. V sedimentnem zapisu so slabo ohranjeni, ker jih proces subdukcije po navadi porabi. Zaradi teme in vodnega pritiska, ki lahko doseže približno 750-kratnik atmosferskega tlaka (76 megapaskalov), abisalne ravnine niso dobro raziskana.