Angela Merkel
nemška političarka in kanclerka / From Wikipedia, the free encyclopedia
Angela Dorothea Merkel (rojena Kasner), nemška političarka, * 17. julij 1954, Hamburg, Nemčija.
Angela Merkel | |
---|---|
Kanclerka Nemčije | |
Na položaju 22. november 2005 – 8. december 2021 | |
Predsednik | Horst Köhler Christian Wulff Joachim Gauck Frank-Walter Steinmeier |
Predhodnik | Gerhard Schröder |
Naslednik | Olaf Scholz |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Angela Dorothea Kasner[1][2][…] 17. julij 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[3][4][…] (69 let) Eimsbüttel[d], Hamburg, Zvezna republika Nemčija[5] |
Bivališče | Berlin, Nemčija |
Poklic | političarka, fizičarka |
Podpis | |
Spletna stran | buero-bundeskanzlerin-ad.de |
Angela Merkel se je rodila v Hamburgu v takratni Zahodni Nemčiji. Še kot dojenček se je z družino preselila v Vzhodno Nemčijo, ko je njen oče, luteranski duhovnik, prejel pastorat v Perlebergu. Leta 1986 je doktorirala iz kvantne kemije in kot raziskovalka delala do leta 1989.[6] V politiko je vstopila po revoluciji 1989 in na kratko delovala kot podpredsednica prve demokratično izvoljene vzhodnonemške vlade, ki jo je vodil Lothar de Maizière. Po ponovni združitvi Nemčije leta 1990 je bila Merklova izvoljena v Bundestag za zvezno deželo Mecklenburg - Predpomorjanska. Kot varovanka kanclerja Helmuta Kohla je bila leta 1991 imenovana za ministrico za ženske in mladino, kasneje pa je postala ministrica za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost. Po tem, ko je CDU leta 1998 izgubila zvezne volitve, je bila Merklova izvoljena za generalno sekretarko CDU. Dve leti kasneje je postala prva vodja stranke in prva vodja opozicije, in sicer po škandalu z donacijami, ki je strmoglavil Wolfganga Schäubleja.
Po zveznih volitvah leta 2005 je bila Merklova imenovana za naslednico Gerharda Schröderja kot kanclerja Nemčije in postala vodja velike koalicije, ki so jo sestavljali CDU, njena bavarska sestrska stranka Krščansko-socialna unija (CSU) in Socialdemokratska stranka (SPD). Merklova je bila prva ženska, izvoljena za kanclerko, in prva kanclerka po ponovni združitvi Nemčije, ki je bila vzgojena v nekdanji Vzhodni Nemčiji.[7] Na zveznih volitvah leta 2009 je CDU pridobila največji delež glasov, Merklova pa je lahko sestavila koalicijsko vlado s Svobodno demokratsko stranko (FDP).[8] Na zveznih volitvah leta 2013 je CDU Merklove zmagala s 41,5% glasov in je ustvarila drugo veliko koalicijo s SPD, potem ko je FDP izgubila vse svoje zastopstvo v Bundestagu.[9] Na zveznih volitvah leta 2017 je CDU že četrtič postala največja stranka, 14. marca 2018 pa je prisegla na rekordni četrti mandat kanclerke.[10] Napovedala je, da se na volitvah leta 2021 ne bo več potegovala za nov kanclerski mandat. 8. decembra 2021 jo je nasledil socialdemokrat Olaf Scholz.[11]
V zunanji politiki je Merklova poudarila mednarodno sodelovanje, tako v okviru Evropske unije in Nata, kot tudi krepitev čezatlantskih gospodarskih odnosov. Leta 2007 je bila Merklova predsednica Evropskega sveta in tako imela osrednjo vlogo pri pogajanjih o Lizbonski pogodbi in Berlinski deklaraciji. Merklova je imela ključno vlogo pri obvladovanju svetovne finančne krize in evropske dolžniške krize. Leta 2008 se je pogajala o paketu spodbud, ki se je osredotočil na porabo infrastrukture in javne naložbe za boj proti veliki recesiji. V notranji politiki se je program Merklove "Energiewende" osredotočil na prihodnji razvoj energije, pri čemer je poskušal postopoma opustiti jedrsko energijo v Nemčiji, zmanjšati emisije toplogrednih plinov in povečati obnovljive vire energije. Reforme Bundeswehra, ki je ukinil nabor vojaške obveznosti, reformo zdravstvenega varstva, in v zadnjem času odziv njene vlade na migrantsko krizo leta 2010 in pandemijo COVID-19 v Nemčiji, so bile velike težave v času njenega kanclerstva. Od leta 2014 je bila višja vodja skupine G7, prej pa od leta 2011 do 2012. Leta 2014 je postala predsednica vlade v Evropski uniji z aktualno najdaljšim stažem. Oktobra 2018 je napovedala, da se bo na konvenciji stranke umaknila kot vodja CDU in da se leta 2021 ne bo potegovala za peti kanclerski mandat.[12] Merklovo so večkrat opisovali kot dejansko voditeljico Evropske unije in najmočnejšo žensko na svetu.[13][14][15]