Antioh IV. Epifan
From Wikipedia, the free encyclopedia
Antioh IV. Epifan (starogrško starogrško Ἀντίοχος ὁ Ἐπιφανής, Antíohos ho Epiphanḗs, "manifestacija boga")[1] je bil od leta 175 pr. n. št. do svoje smrti[2][3][4] kralj perzijskega Selevkidskega cesarstva, * okoli 215 pr. n. št., † november/december 164 pr. n. št.[5]
Antioh IV. Epifan | |
---|---|
Basileus Selevkidskega cesarstva | |
Vladanje | 3. september 175 – november/december 164 pr. n. št. |
Predhodnik | Selevk IV. Filopator |
Naslednik | Antioh V. Eupator |
Rojstvo | okoli 215 pr. n. št. |
Smrt | november/december 164 pr. n. št. (star 50–51 let) |
Zakonec |
|
Potomci |
|
Dinastija | Selevkidi |
Oče | Antioh III. Veliki |
Mati | Laodikeja III. |
Religija | grško mnogoboštvo |
Bil je sin kralja Antioha III. Velikega, rojen kot Mitridat. Ime je spremenil po prihodu na prestol.[6] Med najpomembnejše dogodke v njegovem življenju spadajo skoraj popolna osvojitev Egipta, preganjanje Judov v Judeji in Samariji in upor judovskih Makabejcev.
Antioh je bil prvi selevkidski kralj, ki je na kovancih uporabljal božanske epitete, ki so jih morda navdihnili baktrijski helenistični kralji. Epiteti bi lahko bili tudi odzraz kulta vladarja, ki ga je njegov oče Antioh Veliki uzakonil v Selevkidskem cesarstvu. Med epitete sta spadala Θεὸς Ἐπιφανής - manifestacija boga in po zmagi v Egiptu Νικηφόρος - prinašalec zmage.[7] Antioh je poskušal komunicirati tudi z navadnimi ljudmi. Pojavljal se je v javnih kopališčih in občinskih pisarnah in zaradi pogosto ekscentričnega in muhastega vedenja dobil vzdevek Epiman - Nori.[1][8]