Apulijska romanika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Apulijska romanika je umetniška kultura, ki se je v Apuliji razvila med 11. in prvo polovico 13. stoletja, zlasti v arhitekturi, kiparstvu in umetnosti mozaikov.
Ta slog je vključeval like romanske umetnosti, ki so jo razvili v drugih območjih Evrope (Francija, Provansa, Normandija, Nemčija, severna Španija) in Italije (Lombardija, Pisa), ki jih je sestavil z elementi bizantinske in arabske umetnosti tistega časa ter jih predelal v svojevrstne in v mnogih pogledih avtonomne sheme.
Ena glavnih kulturnih komponent te arhitekture je nordijska in je povezana z Normani in s pogostim obiskom apulijskih pristanišč romarjev, ki so se odpravljali v Sveto deželo in so bila tudi izhodišče številnih udeležencev prve križarske vojne leta 1090.
Primeri nordijskih znakov, uporabljenih v apulijski romaniki, so stolp z dvojno fasado za baziliko San Nicola di Bari in stavbe, ki izhajajo iz nje, ter poudarjen zagon in navpičnost stolnice v Traniju in njenega stolpa. Tudi skulptura ima normansko komponento, povezano s severno Evropo. Pomemben primer kulturnega konteksta apulijske romanike je dragocen mozaik stolnice v Otrantu s temami, povezanimi z Vikingi in Arturjevim ciklom.