Etruščanska arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Etruščanska arhitektura je nastala med približno 700 in 200 pr. n. št., ko je osvajalna starorimska civilizacija končno absorbirala etruščansko civilizacijo. Etruščani so bili pomembni gradbeniki v kamnu, lesu in drugih materialih templjev, hiš, grobnic in mestnih obzidij ter mostov in cest. Edine strukture, ki so se ohranile v večjem številu v približno prvotnem stanju, so grobnice in obzidja. S pomočjo arheologije in drugih virov imamo veliko informacij o tem, kaj je nekoč obstajalo.
Od približno 630 pr. n. št. je na etruščansko arhitekturo močno vplivala starogrška arhitektura, ki se je sama razvija v istem obdobju.[1] In obratno je vplivala na rimsko arhitekturo, ki jo v zgodnjih stoletjih lahko štejemo za samo regionalno različico etruščanske arhitekture. Toda vse od leta 200 pr. n. št. so Rimljani gledali neposredno na Grke in njihov slog, a so v svojih zgradbah včasih ohranjali etruščanske oblike in namene.[2]
Glavne veličastne oblike ohranjenih ostankov etruščanske arhitekture so: hiše bogate elite, skrivnostni »monumentalni kompleksi«, templji, mestna obzidja in kamnite grobnice. Poleg ostankov templjev in nekaterih temeljev hiš, so bila le obzidja in grobnice večinoma iz kamna in so zato bolj pogosto ohranjena.