Imamat Oman
From Wikipedia, the free encyclopedia
Imamat Oman (arabsko إِمَامَة عُمَان, latinizirano: Imāmat ʿUmān) se nanaša na zgodovinsko državo znotraj ožjega Omana (عُمَان ٱلْوُسْطَى, ʿUmān al-Wusṭā) v današnjem gorovju Hadžar v Sultanatu Oman.).[2] Glavno mesto Imamata se je zgodovinsko spreminjalo med Rustakom in Nizvo. Ozemlje Imamata je segalo severno do Ibrija in južno do regije Alšarkija in Šarkija Sands. Imamat je bil z vzhoda omejen z gorovjem Hadžar, z zahoda pa s puščavo Rub al-Hali (Prazna četrt). Gorovje Hadžar je ločevalo imamat Omana od Maskata in Omana. Izvoljeni imam (vladar) je prebival v prestolnici, valis (guvernerji) pa so zastopali imamat v različnih regijah.[3]
Imamat Oman إمامة عُمَان Imāmat 'Umān | |
---|---|
Geslo: Takbir (ٱللَّٰهُ أَكْبَرُ) Bog je velik | |
Status | Imamat |
Glavno mesto | Nizva 22°56′N 57°32′E |
Skupni jeziki | Uradni jezik: arabščina |
Religija | Ibadi Islam (državna vera) |
Vlada | Islamska teokratična absolutna izvoljena monarhija |
Imam | |
• 749–751 (prvi) | Al-Julanda bin Masud |
• 1954–1959 (zadnji) | Ghalib al-Hinai |
Zakonodajalec | Posvetovalni svet |
Ustanovitev | |
Zgodovinska doba | Razpad Osmanskega cesarstva/novi imperializem |
• ustanovitev imamata[1] | 751 |
• | 1507–1656 |
• Maskat in Oman | 8. januar 1856 |
• vojna Džebel Ahdar | 1954–1959 |
+ | |
Danes del | Oman |
Imamatu Oman, podobno kot Sultanatu Maskat, je vladala sekta Ibadi. Imami so duhovno in posvetno zastopali regijo.[4] Imamat je 1200 let star sistem vladanja, ki so ga uvedli ibadijski verski voditelji Omana in je temeljil na islamskem šeriatskem pravu. Imamat meni, da mora biti vladar izvoljen.[5] Imam velja za vodjo skupnosti, vendar je plemenski odnos, ki je del omanske družbe, spodbudil decentralizirano obliko upravljanja, ki bi pomagala vzdrževati politično enotnost med Omanci. Imamat je določil vladni sistem, v katerem vladar ne bi smel imeti absolutne politične ali vojaške moči; raje je treba moč deliti z lokalnimi guvernerji.[6] Da bi preprečil lokalne ali zunanje grožnje imamatu, je moral imam zbrati podporo lokalnih skupnosti in plemen, da bi zbral silo za boj za določen namen. Imam je potreboval poglobljeno razumevanje plemenske politike in politično bistrost, da je ohranil politično stabilnost znotraj Imamata, ko je prišlo do konfliktov.