Komunizem
politični in družbenoekonomski sistem, ki zagovarja odpravo zasebne lastnine / From Wikipedia, the free encyclopedia
Komunizem (communis, 'skupen, univerzalen')[1][2] je leva do skrajno leva družbenopolitična, filozofska in ekonomska ideologija znotraj socialističnega gibanja,[1] katerega cilj je vzpostavitev komunistične družbe, gospodarsko-družbene ureditve, ki temelji na skupnem lastništvu proizvajalnih sredstev, distribucije in vrednosti, pri čemer so dobrine po potrebah dodeljene vsem v družbi.[3][4][5] Vključuje tudi odsotnost zasebne lastnine,[1] družbenih razredov, denarja[6] in države.[7][8][9] Komunisti si pogosto prizadevajo za prostovoljno samoupravo, vendar se ne strinjajo glede sredstev za dosego tega cilja. To odraža razliko med bolj libertarnim pristopom komunizacije, revolucionarne spontanosti in delavskega samoupravljanja ter bolj avantgardističnim ali partijskim pristopom z razvojem ustavne socialistične države, ki ji sledi odmiranje države.[10] Komunizem se kot ena izmed glavnih ideologij na političnem spektru uvršča na levo krilo poleg socializma, komunistične stranke in komunistična gibanja pa so bila večkrat opisana kot radikalno ali skrajno leva.[11][12][note 1]
V preteklosti so se razvile raznovrstne različice komunizma, med drugim anarho-komunizem, marksistična šola in verski komunizem. Komunizem vključuje različne šole, ki na splošno vključujejo marksizem, leninizem in libertarni komunizem, pa tudi politične ideologije, združene okoli obeh. Vsem tem različnim ideologijam je skupna analiza, da sedanji družbeni red izhaja iz kapitalizma, njegovega gospodarskega sistema in načina proizvodnje, da v tem sistemu obstajata dva glavna družbena razreda, med katerima je odnos izkoriščevalski in da je ta položaj mogoče rešiti le z družbeno revolucijo.[21][nb 1] Te dva razreda sta proletariat (delavski razred), ki predstavlja večino prebivalstva v družbi, ki mora, če želi preživeti, svoje delo prodajati ter buržoazija (kapitalistični razred), majhna manjšina, ki ima v zasebni lasti proizvodna sredstva, s pomočjo katerih zaposluje delavski razred z namenom pridobitve dobička. Po tej analizi bi komunistična revolucija na oblast postavila delavski razred in s tem vzpostavila skupno lastnino, ki je glavni element preoblikovanja družbe v komunistični način proizvodnje.[23]
Komunizem v svoji sodobni obliki je zrasel iz evropskega socialističnega gibanja v 19. stoletju, ki je kapitalizem krivil za bedo mestnih tovarniških delavcev.[1] V 20. stoletju so v nekaterih delih sveta na oblast prišle navidezno komunistične vlade, ki so zagovarjale marksizem-leninizem in njegove različice.[24] Sprva se je to z oktobrsko revolucijo v Sovjetski zvezi zgodilo leta 1917, po drugi svetovni vojni pa še v delih Vzhodne Evrope, Azije in v nekaterih drugih regijah.[25] Skupaj s socialno demokracijo je komunizem v začetku dvajsetih let 20. stoletja postal prevladujoča politična usmeritev v mednarodnem socialističnem gibanju.[26] Večino 20. stoletja je približno tretjina svetovnega prebivalstva živela pod komunističnimi vladami.[1] Za te vlade, ki so bile s strani drugih levičarjev in socialistov kritizirane, je bila značilna enopartijska vladavina komunistične stranke, zavračanje zasebne lastnine in kapitalizma, državni nadzor nad gospodarskimi dejavnostmi in množičnimi mediji, omejevanje verske svobode ter zatiranje opozicije in nasprotovanja. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je več prej komunističnih vlad zavrnilo ali popolnoma odpravilo komunistično vladavino.[1][27][28] Pozneje je ostalo le majhno število nominalno komunističnih vlad, in sicer Kitajska,[29] Kuba, Laos, Severna Koreja[note 2] in Vietnam.[36] Z izjemo Severne Koreje so vse te države začele dopuščati večjo gospodarsko konkurenco, hkrati pa ohranile enostrankarsko vladavino.[1]
Medtem ko je Sovjetska zveza kot prva nominalno komunistična država na svetu povzročila, da se je komunizem pogosto povezoval s sovjetskim gospodarskim modelom, številni raziskovalci trdijo, da je model v praksi deloval kot oblika državnega kapitalizma.[37][38] Javni spomin na komunistične države 20. stoletja je opisan kot bojišče med anti-antikomunizmom in antikomunizmom.[39] Številni avtorji so pisali o množičnih pobojih v komunističnih režimih in stopnjah umrljivosti,[nb 2] kot je na primer presežna umrljivost v Sovjetski zvezi v času Josipa Stalina,[nb 3] ki ob razpravljanju o komunizmu in dediščini komunističnih držav ostajajo kontroverzne, polarizirane in sporne tematike v akademskih krogih, zgodovinopisju in politiki.[61][62]