Lošč
From Wikipedia, the free encyclopedia
Lóšč, emájl ali posteklína je v prah zmleto steklo, ki se s taljenjem veže za kovinsko podlago pri temperaturah 750–850 ºC (prekrivni lošč na jekleni pločevini) ali 800–900 ºC (temeljni lošč na jekleni pločevini).[1] Prah se pri povišani temperaturi stali, po hlajenju pa nastane čvrsta steklena prevleka na kovinski površini.
Če se s steklom prevleče steklena ali keramična podlaga, govorimo o glazuri. Tehnologija loščenja oziroma emajliranja je zelo stara in se je v zgodovini uporabljala pri izdelavi nakita ter v uporabni umetnosti. V 19. stoletju se je začela uporabljati tudi v industrijske namene in to predvsem pri proizvodnji posode.
Beseda emajl prihaja iz stare visokonemške besede smelzan (zažgati), preko starofrancoske besede Esmail.[2]