Ludvik I. Ogrski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ludvik I., Veliki, ogrski in hrvaški kralj, poljski kralj, * 5. marec 1326, Visegrád, † 10. september 1382, Nagyszombat.
Ludvik I., Veliki | |
---|---|
ogrski in hrvaški kralj | |
Vladanje | 1342–1382 |
Kronanje | 21. julij 1342 |
Predhodnik | Karel I. |
Naslednik | Marija |
poljski kralj | |
Vladanje | 1370–1382 |
Kronanje | 17. november 1370 |
Predhodnik | Kazimir III. |
Naslednik | Jadviga |
Rojstvo | 5. marec 1326 Višegrad |
Smrt | 10. september 1382 (56 let) Trnava |
Pokop | székesfehérvárska bazilika |
Zakonec | Margareta Češka Elizabeta Kotromanić |
Potomci | Katarina Marija Hedvika |
Rodbina | Anžujci |
Oče | Karel I. |
Mati | Elizabeta Poljska |
Religija | katoliška |
Ludvik I. je vladal Ogrski in Hrvaški od leta 1342 in Poljski od leta 1370 do smrti. Bil je utelešen ideal srednjeveškega monarha. Od očeta, Karla I., je podedoval notranje urejeno, stabilno in bogato državo, pa tudi obvezo, da se vključuje v dogodke zunaj države, zlasti v rojstni deželi svojega očeta, Neapeljskem kraljestvu in svoje matere Elizabete, kraljevini Poljski. Že v mladosti so ga določili tudi za dediča poljskega prestola; zato je moral stricu Kazimirju III. Velikemu obljubiti, da mu bo pomagal ponovno osvojiti ozemlja, ki jih je Poljska izgubila v preteklih desetletjih. Ko so njegovi sorodniki v Neaplju dopustili uboj Ludvikovega brata Andreja, sta mu čast in dolžnost velevali, da mora z vojsko posredovati v Italiji. Potem so bili tu še posegi v srednjeveške Bosno, Hrvaško in Dalmacijo, kjer se nekateri plemiči še vedno niso hoteli podrediti kralju in kjer so v Dalmaciji Ludvikova prizadevanja trčila ob interese Beneške republike. Tu so bili še papeži s svojimi željami in zahtevami po osvajanju "krivoverskih" dežel pa težave z neposlušnim vazalom, Vlaško. Tako je bilo njegovo vladanje eno samo vojskovanje. Njegova vojska naj bi bila kar tridesetkrat vpletena v vojne na tujem in kar v šestnajstih naj bi Ludvik svoji vojski poveljeval osebno[1]. Potem ko je leta 1370 zavladal še na Poljskem, je v starejšem zgodovinopisju veljalo, da sega njegov imperij od Baltiškega do Črnega in Jadranskega morja.V resnici so bile njegove osvojitve precej kratkotrajne. V 1370-tih, ko je bil že vojaško nekoliko manj dejaven, je izpeljal tudi nekaj upravnih reform. Ni zapustil sina, ki bi nasledil njegova kraljestva.