Mao Cetung
kitajski politik, ustanovitelj in prvi predsednik Ljudske republike Kitajske (1893–1976) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Mao Cetung (/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; poenostavljena kitajščina: 毛泽东; tradicionalna kitajščina: 毛澤東; pinjin: Máo Zédōng) tudi Mao Dzedong ter poznan kot voditelj Mao, kitajski politik, državnik in prvi voditelj LRK, * 26. december 1893, Šaošan, Hunan, dinastija Čing, † 9. september 1976, Peking, Ljudska republika Kitajska.
Mao Cetung | |
---|---|
毛泽东 | |
predsednik Komunistične partije Kitajske | |
Na položaju 20. marec 1943 – 9. september 1976 | |
Predhodnik | Džang Ventjan |
Naslednik | Hua Guofeng |
predsednik Ljudske republike Kitajske | |
Na položaju 27. september 1954 – 27. april 1959 | |
Premier | Džov Enlaj |
Namestnik | Džu De |
Naslednik | Lju Šaoči |
predsednik Osrednje vojaške komisije | |
Na položaju 8. september 1954 – 9. september 1976 | |
Namestnik | Džu De Lin Bjao Je Džjanjing |
Naslednik | Hua Guofeng |
predsednik Centralne ljudske vlade Kitajske | |
Na položaju 1. oktober 1949 – 27. september 1954 | |
Premier | Džov Enlaj |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 毛澤東 26. december 1893({{padleft:1893|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…] Šaošan[d], dinastija Čing |
Smrt | 9. september 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[3][4][…] (82 let) Džongnanhaj |
Narodnost | Kitajec |
Politična stranka | Komunistična partija Kitajske |
Zakonci |
|
Alma mater | Hunan First Normal University |
Poklic | politik, pesnik, pisatelj, filozof, učitelj, bibliotekar, strateg, politični teoretik, revolucionar, kaligraf |
Podpis |
Mao Cetung | |||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 毛泽东 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Tradicionalno kitajsko | 毛澤東 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vljudnostno ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 润之 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tradicionalno kitajsko | 潤之 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||
Bil je ustanovitelj Ljudske republike Kitajske, kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-leninistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem.
Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Na začetku svojega življenja je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-leninizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko -kmečko Rdečo armado, radikalne zemljiške politike Sovjetske zveze Jiangxi, ki je na koncu dolgega marca postal vodja KPK. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji Japonske nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.
1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-leninistične enopartijske države, ki jo vodi KPK in uvedel socializem. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem protirevolucionarjev, "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi Kitajski. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955–1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je sprožil velik korak naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne srčne napade in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine. Po Maovi smrti ga je s časoma nasledil Deng Šjaoping, ki je obsodil njegovo vladavino in začel deomaoizacijo kitajske družbe.
Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo.[5][6][7][8] Maa so pohvalili tudi, ker je Kitajsko spremenil iz polkolonije v vodilno svetovno silo, z zelo napredno pismenostjo, pravicami žensk, osnovnim zdravstvenim varstvom, osnovnim izobraževanjem in pričakovano življenjsko dobo. Nasprotno je njegova totalitarna vladavina deležna obsojenja, saj je Kitajski vladal kot krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest.[9][10][11] Maova vlada je bila odgovorna za veliko število smrtnih žrtev, z ocenami od 60 do 80 milijonov, zaradi lakote, preganjanja, prisilnega dela v zaporih in taboriščih ter številnih množičnih usmrtitev.