Motena toleranca za glukozo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Motena toleranca za glukozo ali prediabetes je stanje, pri katerem so koncentracije krvne glukoze (krvnega sladkorja) na tešče ali pri oralnem glukoznem tolerančnem testu zvišane, vendar še ne kažejo na sladkorno bolezen.[5] Običajno ne povzroča nikakršnih simptomov, bolniki pa imajo sočasno pogosto tudi debelost (zlasti v predelu trebuha), dislipidemijo in povišan krvni tlak.[1] Motena toleranca za glukozo je pomemben dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Brez ustreznih ukrepov do 70 % bolnikov kasneje v življenju razvije pravo sladkorno bolezen.[3] Poleg tega je motena toleranca za glukozo sama po sebi dejavnik tveganja za pojav zapletov, ki so sicer povezani s sladkorno boleznijo, kot so diabetična retinopatija, nevropatija, nefropatija in žilni zapleti.[6]
Motena toleranca za glukozo | |
---|---|
Sopomenke | prediabetes |
Beli šestkotniki označujejo molekule glukoze v krvi. Hiperglikemija (povišane ravni krvnega sladkorja) je edini izraženejši bolezenski znak motene tolerance za glukozo. | |
Specialnost | endokrinologija |
Simptomi | običajno brez simptomov[1] |
Zapleti | razvoj sladkorne bolezni; zapleti, povezani s sladkorno boleznijo |
Vzroki | dedni in okolijski[2] |
Zdravljenje | spremembe v življenjskem slogu (dieta, telesna dejavnost …)[3] |
Zdravila | v nekaterih primerih peroralni antidiabetiki[4] |
Diagnoza motenj krvnega sladkorja temelji na povišanih vrednostih krvnega sladkorja, v diagnostiki se uporabljajo določanje ravni krvnega sladkorja na tešče, oralni glukozni tolerančni test (OGTT) ter določanje glikiranega hemoglobina. Za postavitev diagnoze mejne tolerance za glukozo je potrebna ugotovitev povišanih vrednosti krvnega sladkorja z OGTT (vendar pod mejo za dignosticiranje sladkorne bolezni tipa 2).[7][8] Pri številnih bolnikih moteno toleranco za glukozo odkrijejo naključno, med rednimi zdravniškimi pregledi oziroma s presejalnimi pregledi.[9]
Pri obvladovanju motene tolerance za glukoze je najpomembnejši ukrep sprememba življenjskega sloga, ki zajema zdravo prehrano, zmanjšanje telesne mase in telesno dejavnost. Pri nekaterih bolnikih je potrebno zdravljenje z zdravili.[3] Gre za povratno bolezensko stanje, kar pomeni, da lahko ob ustreznih ukrepih izzveni.[6]