Omar (kalif)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Omar, polno ime Omar ibn al-Hattab (arabsko عمر بن الخطاب), islamski kalif, * 585, Meka, † 3. november 644, Medina.
Omar (kalif) | |
---|---|
Rojstvo | cca. 585 Meka |
Smrt | 3. november 644[1] Medina |
Državljanstvo | Rašidunski kalifat |
Poklic | državnik, kalif, imam, verski voditelj, Prerokov družabnik |
23. avgusta 634 je nasledil Abu Bakra (632–634) kot drugi kalif Rašidskega kalifata in vladal do svojega umora leta 644. Umar je bil pomemben spremljevalec in tast islamskega preroka Mohameda. Bil je tudi izkušen muslimanski pravnik, znan po svoji pobožni in pravični naravi, zaradi česar si je prislužil naziv al-Faruk [»ki razloči (med pravico in krivico)«].
Umar je kot razsodnik klana Adi sprva nasprotoval Mohamedu, svojemu daljnemu sorodniku iz klana Kurajiši. Po spreobrnitvi v islam leta 616 je bil prvi musliman, ki je odkrito molil pred Kaabo. Umar je sodeloval v skoraj vseh bitkah in odpravah pod Mohamedom, tako da mu je prerok za njegove razsodbe podelil naziv Al-Faruk. Po Mohamedovi smrti je Umar obljubil zvestobo Abu Bakru kot prvemu kalifu in mu služil kot zaupen svetovalec do njegove smrti leta 634, ko ga je Abu Bakr predlagal za svojega naslednika.
Umar je kalifat širil z izjemno hitrostjo, zavladal je Sasanidskemu cesarstvu in več kot dvema tretjinama Bizantinskega cesarstva.[2] Z napadi na Sasanidsko cesarstvo je osvojil Perzijo v manj kot dveh letih (642–644). Po judovskem izročilu je Umar razveljavil krščansko prepoved Judom in jim dovolil vstop v Jeruzalem ter bogoslužje.[3] Umarja je leta 644 umoril perzijski suženj Abu Lu'lu'a Firuz.
Zgodovinarji na splošno menijo, da je Umar eden najmočnejših in najvplivnejših muslimanskih kalifov v zgodovini.[4] V sunitski islamski tradiciji ga spoštujejo kot velikega, pravičnega vladarja in vzornika islamskih vrlin,[5] za nekatere hadite pa je drugi največji Sahab po Abu Bakru.[6][7] Dvanajstera šiitska tradicija gleda nanj negativno.[8]