Poljsko-ukrajinska vojna
From Wikipedia, the free encyclopedia
Poljsko-ukrajinska vojna (poljsko Wojna polsko-ukraińska, ukrajinsko Польсько-українська війна, latinizirano: Pol'sk'ko-ukrajins'ka vijna) je bil spopad med Drugo poljsko republiko in ukrajinskimi silami, tako z Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko kot Ukrajinsko ljudsko republiko, ki je trajal od novembra 1918 do julija 1919.
Poljsko-ukrajinska vojna | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del ukrajinske vojne za neodvisnost in posledic prve svetovne vojne | |||||||||
Zemljevid, ki prikazuje prekinitev obleganja Lvova s strani Poljakov (november 1918) in poljsko mejo pri reki Zbruč ob koncu vojne; z modro barvo je označena vzhodna Galicija pod poljsko oblastjo | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Regionalna podpora: Strateška podpora: Francoska tretja republika |
Zahodnoukrajinska ljudska republika Ukrajinska ljudska republika Huculska republika (v Maramurešu) Republika Komanča (v Lemkivščini do januarja 1919) Ukrajinska Bukovina (v Bukkovini, 6.–11. novembra 1919) | ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Józef Piłsudski Józef Haller Wacław Iwaszkiewicz Edward Rydz-Śmigły |
Jevgen Petruševič Oleksander Hrekov Mihajlo Omeljanovič-Pavlenko Omeljan Popovič | ||||||||
Moč | |||||||||
Poljska Poljske sile: 190.000 Romunske sile: 4.000 Madžarske sile: 620+ |
Zahodnoukrajinske sile: 70.000–75.000[2] ali več kot 100.000[3] Sile ULR: 35.000 Huculske sile: 1.100 Komanške sile: 800 | ||||||||
Žrtve in izgube | |||||||||
10.000 | 15.000 |
Konflikt je imel korenine v etničnih, kulturnih in političnih razlikah med poljskim in ukrajinskim prebivalstvom, ki je živelo v regiji, saj so bile Poljska in obe ukrajinski republiki države naslednice razpadlega Ruskega imperija in Avstoogrskega cesarstva.
Vojna se je začela v vzhodni Galiciji po razpadu Avstro-Ogrske in se nato razširila na Helminsko regijo in Volinijo, ki sta prej pripadali Ruskemu carstvu.
Poljska je sporno ozemlje ponovno zasedla 18. julija 1919.