Tibetanski letopisi
From Wikipedia, the free encyclopedia
Tibetanski letopisi ali Stari tibetanski letopisi so sklop dveh rokopisov, napisanih v starem tibetanskem jeziku. Najdeni so bili v začetku 20. stoletja v "skriti knjižnici" v Jamah Mogao blizu Dunhuanga v severozahodni provinci Gansu, zahodna Kitajska. Domneva se, da je bila knjižnica zapečatena v 11. stoletju našega štetja. Letopisi so najzgodnejša obstoječa pisna zgodovina Tibeta.[1]
Rokopisa sta znana kot "civilna" in "vojaška" različica Letopisov. "Civilna" različica ima v Britanski knjižnici oznako IOL Tib J 750 v Francoski narodni knjižnici v Parizu pa oznako Pelliot tibétain 1288. Oba izvirata iz istega izvirnega zvitka, dolgega 4,34 metra in širokega 0,258 metra.[2] "Civilna" različica pokriva leta 650–748 z nekaj vrzelmi.[3] "Vojaška" različica z oznako Or.8212/187 je prav tako shranjena v Britanski knjižnici. Je veliko krajša in zajema leta 743–765 z nekaj vrzelmi.[3]