Trajnostna arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Trajnostna arhitektura je odgovor na negativne pojave v arhitekturi 20. stoletja. Ogromni kompleksi naselij, mest, industrijskih objektov, infrastrukture so se pokazali za popolnoma neprimerne v novih razmerah svetovne globalizacije. Prvo desetletje tretjega tisočletja je soočeno s trkom dveh nasprotujočih razvojnih smeri , globalne ekonomije proti globalni ekologiji. Ta antagonizem je sprožil ideje in prktične rešitve v trajnostni arhitekturi za 3. tisočletje. Arhitekture - spomeniki arhitektom, so postale odveč. Trajnostna arhitektura sledi doslej prezrtim načelom kot so:
- >>čim manj posegov v prostor<< ,
- >>z manj več<< pri uporabi gradiv ,
- >>trajnostna arhitektura je celostna<< ,
- izhaja iz vrednostnih izhodišč , ki usmerjajo celoten proces projektiranja , povezujejo vse sestavne dele stavb, način gradnje, namen uporabe in razgradnjo. Trajnostna arhitektura temelji na okoljski etiki , pri njej se povezujeta javni in zasebni interes. Trajnostna arhitektura razvija zavest posameznika o planetarni soodvisnosti , da na skupni zavesti pristaja na omejitve vseh oblik potrošnje, zamenjuje materialne vrednote z drugimi duhovnimi , kulturnimi in socialnimi. Trajnostno načelo temelji na etiki medsebojnega spoštovanja in odrekanja za skupnost ter je v velikem nasprotju s tekmovalno družbo in njenem parazitskem odnosu do narave. V bodočnosti stavbe ne bi več varovale človeka pred zunanjim živim svetom, ampak obratno bi varovale naravo pred onesnaževanjem ljudi. Indijsko-ameriški arhitekt Bijoy Jain , nagrajenec Global Award leta 2009 pravi:
- >>Želim ustvarjati prostore v skladu z lokalnimi podnebnimi pogoji, razpoložljivim materialom in tehnologijo ter vključiti izkušene lokalne mojstre raznih obrti, zidarje, kamnoseke, tesarje.<< Na drugem mestu pa pravi:
- >>Živeti v neki kulturi pomeni, da jo moraš vsak dan preučevati.<<
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |