Zasvojenost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zasvojenost je možganska motnja, za katero je značilno kompulzivno zasledovanje nagrajujočih dražljajev kljub škodljivim posledicam. Kljub vključnosti številnih psihosocialnih dejavnikov je biološki proces (, ki ga povzroča večkratna izpostavljenost zasvajajočemu dražljaju) glavna patologija, ki poganja razvoj in vzdrževanje zasvojenosti. Dve lastnosti, ki sta značilni za vse zasvajajoče dražljaje sta, da so okrepitveni (tj. povečujejo verjetnost, da bo oseba iskala ponovno izpostavljenost dražljaju) in intrinzično nagrajujoči (tj., da jih dojemamo kot inherentno pozitivne, zaželene in prijetne).
Članek zaradi preverljivosti potrebuje dodatne sklice. |
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Zasvojenost je motnja možganskega sistema nagrajevanja, ki se pojavi preko transkripcijskihin epigenetskih mehanizmov in se razvije sčasoma zaradi kronične izpostavljenositi visokim dozam zasvajujočega dražljaja (npr. uživanje hrane, uporaba kokaina, spolnost, igranje iger na srečo, itd.). DeltaFosB (ΔFosB), faktor transkripcije genov, je kritični sestavni del in pogost dejavnik v razvoju skoraj vseh oblik vedenjskih in fizičnih zasvojenosti. Dve desetletji raziskav vloge ΔFosB v odvisnosti so pokazale, da je nastop zasvojenosti ter okrepitev ali reduciranje z njo povezanega kompulzivnega vedenja koherentna s prekomerno ekspresijo ΔFosB v srednjih bodičastih nevronih tipa D1 v centru za ugodje (angleško Nucleus accumbens). Zaradi vzročne zveze med odvisnostmi in ekspresijo ΔFosB se slednja predklinično uporablja kot biomarker zasvojenosti. Ekspresija ΔFosB v teh nevronih neposredno in pozitivno uravnava uživanje droge ter sensizitacijo nagrade preko pozitivne krepitve, obenem pa zmanjšuje občutljivost za averzijo.
Zasvojenost od posameznikov in celotne družbe zahteva "osupljivo visoko finančno in človeško dajatev".[1][2] V ZDA so skupni gospodarski stroški za družbo višji od vseh vrst sladkorne bolezni in rakov skupaj. Vzroki za tako visoko vsoto so med drugim: neposredni škodljivi učinki drog in s tem povezani zdravstveni stroškov (npr. nujne medicinske storitve ter ambulantna in bolnišnična oskrba) ter dolgoročni zapleti (npr. pljučni rak zaradi kajenja tobačnih izdelkov, ciroza jeter in demenca zaradi kroničnega uživanja alkohola, in poškodbe ust zaradi uživanja metamfetamina), izguba produktivnosti in s tem povezana bremenitev socialnega sistema, nesreče (npr. Prometne nesreče), samomori, ubojstva ter zaporne kazni. Klasični znaki zasvojenosti vključujejo oslabljen nadzor nad uporabo substance ali vedenjem, prekomerna zaposlenost s substanco ali vedenjem ter nadaljnja uporaba kljub posledicam. Za navade in vzorce, povezane z zasvojenostjo, je značilna takojšnja zadovoljitev (kratkotrajna nagrada), skupaj s zapoznelimi škodljivimi učinki (dolgoročni stroški).
Primeri zasvojenosti s substanco in vedenjske zasvojenosti vključujejo alkoholizem, zasvojenost z marihuano, zasvojenost z amfetamini, zasvojenost s kokainom, zasvojenost z nikotinom, zasvojenost z opiodi, zasvojenost s hrano, zasvojenost z videoigricami, zasvojenosti z igrami na srečo in zasvojenost s seksualnimi odnosi. Edina vedenjska zasvojenost, ki jo trenutno prepoznavata DSM-5 in ICD-10, je zasvojenost z igrami na srečo. Izraz zasvojenost se pogosto napačno uporablja za poimenovanje drugačnih vrst kompulzivnega vedenja ali motenj, zlasti odvisnosti.[3] Pomembna razlika med zasvojenostjo z drogmi in odvisnostjo od drog je, da je odvistnost od drog motnja pri kateri prenehanje uživanja drog povzroči neprijetno odtegnitveno stanje, kar lahko vodi v nadaljnjo uporabo drog. Zasvojenost po drugi strani pa je kompulzivna uporaba snovi ali izvajanje vedenja, neodvistno od odtegnitve. Zasvojenost se lahko pojavi v odsotnosti odvisnosti, odvisnost pa se lahko pojavi tudi v odsotnosti zasvojenosti, čeprav se pogosto pojavljata sočasno.