Zelandija (mikrocelina)
celina / From Wikipedia, the free encyclopedia
Zelandija (izgovarja se /ziːˈlændiə/), v maorščini znana tudi kot Te Riu-a-Māui[2] ali Tasmantis,[3] je skoraj v celoti potopljena gmota celinske skorje v Oceaniji, ki se je umirila po odcepitvi od Gondvane pred 83–79 milijoni let.[4] Različno so jo opisovali kot potopljeno celino, celinski fragment in mikrocelino. Ime in koncept za Zelandijo je predlagal Bruce Luyendyk leta 1995, satelitski posnetki pa kažejo, da je skoraj velika kot Avstralija. Študija iz leta 2021 kaže, da je Zelandija stara 1 milijardo let, kar je približno dvakrat toliko, kot so mislili geologi prej.[5]
Pred približno 23 milijoni let je bilo kopno morda popolnoma potopljeno. Danes večina kopnega (94 %) ostaja potopljena pod Tihim oceanom. Nova Zelandija je največji del Zelandije, ki je nad morsko gladino, sledi ji Nova Kaledonija.
Kartiranje Zelandije je bilo zaključeno leta 2023.[6] S skupno površino približno 4.900.000 km² je Zelandija bistveno večja od katere koli značilnosti, imenovane mikrokontinenti in celinski fragmenti. Če bi bila Zelandija razvrščena kot mikrocelina, bi bila največja mikrocelina na svetu. Njena površina je šestkrat večja od Madagaskarja, naslednjega največjega mikrokontinenta na svetu, in več kot polovica površine avstralske celine. Zelandija je več kot dvakrat večja od največje znotrajoceanske velike magmatske province (LIP) na svetu, planote Ontong Java (približno 1.900.000 km² in največjega otoka na svetu, Grenlandije (2.166.086 km²). Zelandija je tudi bistveno večja od Arabskega polotoka (3.237.500 km²), največjega polotoka na svetu, in Indijske podceline (4.300.000 km²). Zaradi teh in drugih geoloških dejavnikov, kot sta debelina in gostota skorje,[7] so nekateri geologi iz Nove Zelandije, Nove Kaledonije in Avstralije ugotovili, da Zelandija izpolnjuje vse zahteve, da jo lahko štejemo za celino in ne za mikrocelino oz. celinski del. Geolog Nick Mortimer je komentiral, da bi ga že zdavnaj prepoznali, če ne bi bilo gladine oceana.[8]
Zelandija podpira precejšen obalni ribolov in vsebuje plinska polja, od katerih je največje znano novozelandsko plinsko polje Maui blizu Taranakija. Dovoljenja za raziskovanje nafte v Velikem južnem bazenu so bila izdana leta 2007. Mineralni viri na morju vključujejo železove peske, masivne vulkanske sulfide in nahajališča feromanganskih gomoljev.[9]