Zgodovina geografije
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zgodovína geografíje se pričenja v predantičnem obdobju. Vse do današnjega časa je bilo dogajanje na področju geografske vede pestro, a do 19. stoletja večinoma omejeno na odkrivanje in popisovanje neznanih ozemelj oziroma opisovanje pokrajin ter kartografijo.
Antični Grki so prvi sistematično razvili geografijo kot znanstveno vedo. Najvidnejši predstavniki so Tales iz Mileta, Herodot, Eratosten, Hiparh, Aristotel, Strabon in Klavdij Ptolemaj. Rimska kartografija novo osvojenih dežel je pridala številne nove tehnike.
V srednjem veku so arabski misleci, učenjaki, popotniki in raziskovalci, kot al-Idrizi, Ibn Batuta in Ibn Haldun nadgrajevali grško in rimsko znanje. S potovanji Marca Pola se je zanimanje za geografijo v Evropi povečalo. Še večjo potrebo po trdni teorijski podlagi pa so prinesla velika odkritja v 16. in 17. stoletju.
Beseda geografija izhaja iz grškega γεωγραφία – geographia[1], dobesedno »zemeljsko pisanje«, torej opis ali pisanje o Zemlji. Prvi, ki je uporabil besedo geographia, je bil Eratosten (276–194 pr. n. št.). Vendar pa obstajajo dokazi za prepoznavne geografske prakse, kot je kartografija (izdelava zemljevidov), pred uporabo izraza.
Najpreprostejše predstave o svojem širšem življenjskem prostoru v geografskem smislu so imele že najstarejše kulture. To znanje pa se je navezovalo zlasti na kulturne in trgovske stike z drugimi kulturami; zaradi lažjega potovanja po morju so bile geografsko bolj razvite pomorske kulture. V splošnem pa je prevladovalo prepričanje, da je Zemlja okrogla plošča, ki jo obdaja reka »Okeanos«. Sicer se to geografsko obdobje odlikuje po stremljenju h kritičnosti in nekaterih naprednih zamislih.