Šogunat Tokugava
From Wikipedia, the free encyclopedia
Šogunat Tokugava (/ˌtɒkuːˈɡɑːwə/, 徳川幕府 Tokugava bakufu), znan tudi kot šogunat Edo (江戸幕府, Edo bakufu), je bila vojaška vlada Japonske v obdobju Edo od 1603 do 1868.[12][13][14]
Šogunat Tokugava
| |||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1603–1868 | |||||||||||||
Mornariški prapor [1]
| |||||||||||||
Glavno mesto | Edo ( rezidenca šogunov) Heian-kjo (cesarska palača) | ||||||||||||
Največje mesto | Osaka (1600–1613) Heian-kjo (1613–1638) Edo (1638–1867) | ||||||||||||
Skupni jeziki | Zgodnja moderna japonščina[2] Japonščina[2] | ||||||||||||
Religija | Šintoizem Šinbucu-šūgō[3] Japonski budizem[4] Krščanstvo[5] | ||||||||||||
Vlada | Fevdalna dinastična[6] dedna vojaška diktatura[7][8]> | ||||||||||||
Cesar | |||||||||||||
• 1600–1611 (prvi) | Go-Jozei[9] | ||||||||||||
• 1867–1868 (zadnji) | Meidži[10] | ||||||||||||
šogun | |||||||||||||
• 1603–1605 (prvi)[11] | Tokugava Iejasu | ||||||||||||
• 1866–1868 (zadnji) | Tokugava Jošinobu | ||||||||||||
Zgodovinska doba | obdobje Edo | ||||||||||||
• Bitka pri Sekigahari | 21. oktober 1600 | ||||||||||||
• Obleganje Osake | 8. november 1614 | ||||||||||||
• Sakoku edikt 1635 | 1635 | ||||||||||||
• Kanagawska konvencija | 31. marec 1854 | ||||||||||||
• Pogodba o prijateljstvu in trgovini (ZDA–Japonska) | 29. julij 1858 | ||||||||||||
• ukinitev | 1868 | ||||||||||||
Valuta | Trimetalni sistem kovanja Tokugava na osnovi bakra Mon, srebra Bu in Šu ter zlata Ryō. | ||||||||||||
+ | |||||||||||||
| |||||||||||||
Danes del | Japonska |
Šogunat Tokugava je ustanovil Tokugava Iejasu po zmagi v bitki pri Sekigahari, s čimer so se končale državljanske vojne v obdobju Sengoku po propadu šogunata Ašikaga. Iejasu je postal šogun in klan Tokugava je upravljal Japonsko z gradu Edo v vzhodnem mestu Edo (sodobni Tokio) skupaj z daimjo - lordi iz razreda samurajev.[15][16] Šogunat Tokugava je organiziral japonsko družbo pod strogim razrednim sistemom Tokugava in prepovedal večino tujcev pod izolacionistično politiko Sakoku za spodbujanje politične stabilnosti. Šoguni Tokugava so Japonsko upravljali v fevdalnem sistemu, pri čemer je vsak daimjo upravljal han (fevdalno področje), čeprav je bila država nominalno še vedno organizirana kot cesarske province. Pod šogunatom Tokugava je Japonska doživela hitro gospodarsko rast in urbanizacijo, kar je pripeljalo do vzpona trgovskega razreda in hedonistične kulture ukijo (lebdeče življenje).
Šogunat Tokugava je propadel v obdobju Bakumacu (»končno dejanje šogunata«) od leta 1853 in so ga strmoglavili privrženci cesarskega dvora v obnovi Meidži leta 1868. Japonsko cesarstvo je bilo ustanovljeno pod vlado Meidži, lojalisti Tokugave pa so nadaljevali boriti se v Bošinski vojni do poraza republike Ezo v bitki pri Hakodateju junija 1869.