Štefan Dušan
From Wikipedia, the free encyclopedia
Štefan Uroš IV. Dušan (srbsko Стефан Урош IV Душан), znan kot Dušan Silni (srbsko Душан Силни/Dušan Silni), je bil od 8. septembra 1331 do svoje smrti cesar (car) in avtokrat Srbov, Bolgarov, Grkov in Albancev, * 26. julij 1308, † 20. december 1355.
Štefan Uroš IV. Dušan | |
---|---|
srbski kralj, car Srbov in Grkov | |
Vladanje | • 8. september 1331 – 16. april 1346 kot srbski kralj, • 16. april 1346 – 20. december 1355 kot car Srbov in Grkov |
Predhodnik | Štefan Uroš III. Dečanski |
Naslednik | Štefan Uroš V. |
Rojstvo | 26. julij 1308 neznano, Kraljevina Srbija[1] |
Smrt | 20. december 1355[2] (47 let) Devoll District[d], Srbsko cesarstvo |
Pokop | |
dinastija | dinastija Nemanjić |
Oče | Štefan Uroš III. Dečanski |
Mati | Teodora Bolgarska |
Osvojil je velik del jugovzhodne Evrope in postal eden od najmočnejših vladarjev svojega časa. Srbija je med njegovim vladanjem postala največja sila na Balkanu, večjezično cesarstvo, ki se je raztezalo od Donave na severu do Korintskega zaliva na jugu. Prestolnica cesarstva je bilo Skopje.[3] Ustanovitev cesarstva je uzakonil z Dušanovim zakonikom, morda najpomembnejšim literarnim delom srednjeveške Srbije.
Srbsko pravoslavno cerkev je povišal iz nadškofije v patriarhat, dokončal gradnjo samostana Visoki Dečani in ustanovil samostan Svetih nadangelov v Prizrenu. Srbija je med njegovim vladanjem dosegla svoj ozemeljski, politični, gospodarski in kulturni vrh.[4]
Z njegovo smrtjo leta 1355 se je končal odpor proti napredujočemo Osmanskemu cesarstvu.[4]